Page 17 - richard_bach_iluzije

Copyright © za slovenski jezik Iskanja d.o.o. Ljubljana, 2013
tako lahko odstopiti? Da ne moreš kar tako za~eti `iveti
normalnega `ivljenja?”
Zdaj se ni nasmehnil. “Seveda imaš prav,” je rekel in si
šel s prsti skozi ~rne lase. “Kjer sem ostal predolgo, ve~ kot
dan ali dva, so ljudje `e vedeli, da sem nekaj posebnega.
Podrgneš se mi ob rokav, pa si ozdravljen raka, in preden se
teden kon~a, sem zopet sredi mno`ice. Z letalom se prosto
gibljem, nih~e ne ve, od kod prihajam niti kam grem, in to mi
kar ustreza.”
“^akajo te te`ji ~asi, kot si misliš, Don.”
“Oh?”
“Ja. V našem ~asu vse te`i od materialnega k duhovnemu...
gre sicer po~asi, vendar je te`nja kar mo~na. Dvomim, da te
bo svet pustil pri miru.”
“Saj no~ejo mene, ~ude`e ho~ejo! Teh lahko nau~im koga
drugega, naj bo on mesija. Ne bom mu povedal, da je slu`ba
dolgo~asna. In mimogrede: ’Ni ga tako velikega problema,
da se ne bi dalo zbe`ati pred njim.’”
S pokrova motorja sem zdrsnil v seno in za~el privijati
matice na tretjem in ~etrtem cilindru. Niso vse popustile,
nekatere pa vendarle so. “Citiraš psa Snoopyja, se mi zdi?”
“Lepo, da si opazil. Resnico citiram, kjer jo le najdem.”
“Don, ne moreš pobegniti! Kaj, ~e te kar takoj za~nem
~astiti? Kaj, ~e se naveli~am popravljati motor in te za~nem
prositi, da ga popraviš ti? Poglej, dam ti vsako paro, ki jo
bom zaslu`il od zdajle pa do mraka, ~e me nau~iš plavati po
zraku. ^e tega ne narediš, bom vedel, da moram za~eti moliti
k tebi: Sveti mo`, naj se moje breme dvigne s tal.”
Samo nasmehnil se mi je. Še vedno dvomim, da je razu-
mel, da ne more pobegniti. Kako naj bi jaz vedel, ~e še on ni?
“Ali si imel pravo predstavo, kakršne lahko vidimo v
indijskih filmih? Mno`ice na ulicah, dotikajo se te milijarde

34