Page 12 - richard_bach_iluzije

Copyright © za slovenski jezik Iskanja d.o.o. Ljubljana, 2013
“Kako ti je bilo vše~?” sem rekel. Ni vedela, da sem vprašal
jaz.
“Dedek, ne bojim se! Res me ni bilo strah! Hiša je bila
kot igra~ka in mama mi je pomahala in Don je rekel, da me
je bilo strah samo zato, ker sem neko~ padla in se ubila, in
da me ni treba biti ve~ strah! Pilot bom, dedek. Imela bom
letalo in sama bom popravljala motor in letala vsepovsod in
preva`ala ljudi! Saj bom lahko?”
Shimoda se je mo`u nasmehnil in skomignil z rameni.
“Sarah, ti je on rekel, da boš postala pilot?”
“Ne, sama sem rekla. @e zdaj se spoznam na motorje, saj
veš!”
“No, o tem se boš lahko pogovorila z mamo. ^as je, da se
odpraviva proti domu.”
Zahvalila sta se nama in on je odšel po~asi, ona pa je
stekla proti vla~ilcu, oba spremenjena od tega, kar se je zgodilo
na travniku in v zraku.
Pripeljala sta dva avtomobila, potem še eden in opoldne
se je nabrala mno`ica ljudi, ki so hoteli videti Ferris iz zraka.
Poletela sva dvanajstkrat ali trinajstkrat in se jih, kot sva se
le mogla hitro, znebila. Potem sem sko~il v mesto na ~rpalko
po gorivo za Fleeta. Nato še nekaj potnikov pa še nekaj, in `e
se je spuš~al ve~er, midva pa sva letela vse do son~nega
zahoda.
Na neki tabli je pisalo PREBIVALSTVO 200 in proti ve~eru
sem mislil, da sva prepeljala vse in še nekaj drugih, ki niso
bili iz mesta.
Z letenjem sem bil tako zaposlen, da sem Dona pozabil
vprašati o Sarah in ~e si je tisto o smrti izmislil ali je govoril
resno. Vsaki~, ko so se potniki menjavali, sem pozorno opazoval
njegovo letalo. Ne made`a ne kaplje olja ni bilo nikjer in
o~itno se je mušicam, ki sem jih jaz moral vsako uro ali dve
brisati z vetrobrana, umikal.

29