Page 11 - richard_bach_iluzije

Copyright © za slovenski jezik Iskanja d.o.o. Ljubljana, 2013
“Kar dobra vo`nja, sine.”
“Tako misliva. Dobro stvar prodajava!”
“Vaš prijatelj je tisti, ki prodaja!”
“Oh?”
“Re~em vam. Stavim, da bi še pepel vragu prodal.”
“Kako ste prišli do tega?”
“Dekle, seveda. Moja vnukinja Sarah v letalu!” Ko je
govoril, je opazoval Travel Air, oddaljeno srebrno piko v zraku,
ki je kro`ila nad farmo. Govoril je, kot govori miren mo`, ki je
opazil, da je suha veja v vrtu vzcvetela in obrodila jabolka.
“Dekle se `e od rojstva boji višine. Kri~i. Naravnost groza
jo popade. Raje bi dala roko v sršenje gnezdo, kot splezala
na drevo. Ne bi se povzpela po lestvi na podstrešje, pa ~e bi
voda vdirala v hišo. Dekle je pravi mojster s stroji, spozna se
na `ivali, toda višine se boji kot samega vraga. In zdaj je tam
gori v zraku.”
Še naprej je govoril o tem in o drugih zanimivih dogodkih.
Spominjal se je, kako so pred leti potepuški piloti prihajali v
Galesburg in Monmouth, prav tako z dvokrilci, in po~enjali
razne vragolije z njimi.
Gledal sem, kako je Travel Air postajal vedno ve~ji, se v
ostrem zavoju spustil proti pašniku (z dekletom, ki se boji
višin, še nisem napravil tako ostrega zavoja), preletel koruzo
in ogrado ter se z vsemi tremi kolesi hkrati dotaknil tal, kar
je bila prava paša za o~i. Donald Shimoda je moral leteti `e
kar nekaj ~asa, da je s Travel Airom tako pristal.
Letalo je brez dodatne pomo~i motorja zapeljalo do naju
in propeler se je mehko ro`ljajo~ ustavil. Dobro sem pogledal.
Na propelerju ni bilo mr~esa. Niti mušica se ni zme~kala na
tem dva metra in pol velikem rezilu.
Prisko~il sem na pomo~. Odpel sem dekletov varnostni
pas, odprl sem ji mala vrata sprednje kabine in ji pokazal,
kam naj stopi, da ne bi predrla platna, razpetega ~ez krilo.

28